Sankanje

Prvo letošnje sankanje

Najlepše je, ko zapade prvi sneg. Spominjam se, kako sem ga bila vedno vesela, tako kot otrok in kot odrasla, ko še nisem imela otrok. Sedaj sem sama mama in lahko rečem, da to navdušenje opazujem preko otrok. Letos dolgo nismo imeli snega in že sem premišljevala, da mogoče pri nas sploh ne bo zapadel. Tako sem že skoraj rezervirala kraj, kjer je sneg, da bi otroci doživeli sneg in sankanje. Pa sem poslušala poročila in napovedali so sneg. 

Ker sta otroka bila še majhna, nista slišala poročil, tako da sem bila tiho in upala, da se zjutraj prebudimo v zasneženo jutro. Tako sem otroke spravila spat zgodaj. Ponoči sem enkraat pogledala ven skozi okno in upala, da je sneg, ampak sem bila razočarana, ker ga ni bilo. Ko je zjutraj zazvonila budilka, sem najprej pogledala skozi okno in videla sneg. Kako sem bila vesela in šla prebudit otroka.

Otroka sta skakala od navdušenja in komaj čakala, da gresta ven. Ker je bil ravno vikend, smo bili srečni vsi. Jaz in mož, ker nisva rabila v službo in otroci, ki so imeli prosta dneva. Vsi skupaj smo pozajtrkovali, se oblekli in šli ven. To je bilo naše prvo sankanje in moram reči, da smo uživali kot še nikoli. Zunaj smo bili skoraj 4 ure. Jaz bi morala v hišo prej, ker bi morala skuhati kosilo, a sva se z možem odločila, da gremo na kosilo v restavracijo, ker smo skupaj preveč lepo uživali. 

To ni tako pogosto, da pri nas zapade sneg, zato smo izkoristili skupni čas. 

Prvo letošnje sankanje