Pred nekaj leti sem si rekel, da bom od zdaj naprej bolj skrbel za svoj avto. Ampak življenje te hitro posrka – služba, otroci, opravki,… in kar naenkrat so mimo trije meseci, avto pa prašen, sledi dežja so še vedno na steklu, ptičji iztrebki na pokrovu. Ko mi je prijatelj rekel: ‘Ej, daj operi avto, vsaj znotraj ga malo posesaj’, sem se najprej nasmejal, potem pa me je kar zadelo – imel je prav.
Tisto soboto sem se spravil k delu. Najprej sem ga temeljito opral zunaj. Šampon, voda, sušenje z mikro krpo. Potem pa še notranjost – sesanje, brisanje armaturne plošče, osvežilec zraka. Dve uri dela, a rezultat me je res razveselil. Po dolgem času sem se spet peljal z občutkom, da sem v svojem avtu, ne v potujočem skladišču.
Od takrat sem si dal pravilo: vsak mesec si vsaj enkrat vzamem čas in operem avto. Postalo je skoraj meditacija: tišina, voda, gibanje. In na koncu tisti zadovoljni pogled na čist avto, ki zasije na soncu.
Zanimivo je, kako se po čiščenju spremeni tudi moje počutje med vožnjo. Operi avto, ni samo stvar videza. Takoj se mi zdi, da vozim bolj zbrano, da sem bolj miren in organiziran. Tudi potniki opazijo razliko. Žena mi je rekla: ‘A si bil v avtopralnici ali si si res sam vzel čas?’ In priznam, bil sem ponosen, ko sem rekel, da sem vse naredil sam.
Včasih grem tudi v samopostrežno avtopralnico, če mi zmanjka časa doma. Rad si vzamem 15 minut, da avto sperem, nanesem vosek in ga posušim. S sabo imam vedno svojo mikrokrpo in čistilo za stekla, da naredim delo še v detajle. Čeprav je to samo avto, se mi zdi, da s tem pokažem spoštovanje do vozila, ki me vsak dan vozi varno.
Zdaj tudi otroka, ko prideta v avto, takoj rečeta: ‘Uuu, tati, operi avto!’ Majhna stvar, a takšni trenutki štejejo. Od takrat naprej se redno opomnim: Hej, operi avto – zasluži si.